DAN NA VOZIČKU - SAMOSTOJNOST

Probal vam bom predstaviti nekako kako poteka dan na vozičku. Osredotočil se bom na predsodke kot so ˝invalidi so nesposobni˝, ˝invalidi niso samostojni˝.

Pogost predsodek je ˝Invalid je brez asistenta nebogljen˝.

Velikokrat sem že slišal na primer, ko sem odšel na stranišče šepetanje ljudi ˝ali mu ne bo noben pomagal˝, ˝hmmmm ali gre lahko sam na stranišče˝. Moram poudariti, da je samostojnost nas invalidov odvisna od posamezne poškodbe oziroma zdravstvenega stanja vsakega posameznika.

Sam lahko živim samostojno življenje. Mogoče kdaj potrebujem pomoč pri doseganju visokih polic ali kaj podobnega. Ker želim biti čim bolj samostojen, pa se velikokrat raje potrudim sam tudi, če je neka stvar visoko ali pa na primer je neka stvar težka ravno zato ker hočem biti samostojen in to pokazati tudi vsem vam.

Če pogledam vse moje prijatelje na invalidskih vozičkih pa jih je kar nekaj, ˝vsi bolj ali manj živijo samostojno življenje˝. Seveda kdaj potrebujemo pomoč pri fizičnih ovirah, kot so stopnice. Je pa gotovo stigma, da nenehno potrebujemo pomoč, in na naše (starše, sorodnike, prijatelje, partnerje) gledajo kot na naše asistente, kar ni tako.

Razumem pa tudi vas, če se niste še nikoli srečali s tem svetom, ne morete vedeti.

Naslednji predsodek ali govorica je ˝Invalidi zlorabljajo ugodnosti˝

Priznam da se človek dobrega hitro navadi, ampak po drugi strani je tako, da nekatere stvari nujno potrebujemo na primer prilagojena parkirišča niso nek nepotreben privilegij. Glede parkirišč je tako, da se prestavim v avtomobil in potem voziček pospravim čez glavo v avto, zato potrebujem ta širši prostor, čeprav se je že velikokrat zgodilo, da me je kdo zaparkiral.

Res je, da nam pogosto ni treba plačati vstopnine na primer za kino, koncerte in razne dogodke. Tukaj je edina stvar, ki to opravičuje, da dejansko nikomur na predstavi ne zasedem mesta. Bi pa sam osebno raje videl, da bilo pri nas vse dostopno in bi potem z veseljem plačal tudi tisto vstopnino. Verjamem pa, da še marsikdo na vozičku.

"Invalidi trenirajo košarko"

"To je stereotip, ki me najbolj razjezi. Pogosto me prijatelji in znanci ali celo neznanci vprašajo, ali treniram košarko. Razjezi me, ker sem to že velikokrat slišal. Razjezi me, ker se dojema, da bi zdaj morali vsi trenirati košarko, ker je pač očitno najbolj znan šport na vozičku. Še najbolj pa me razjezi, ker moram potem odgovoriti, da jo treniram. Ampak ne treniramo je vsi! V Sloveniji je od 40 do 50 invalidov, ki treniramo košarko v vozičkih. "Drugi pa streljajo, igrajo šah, tudi rokomet postaja priljubljen. Skratka jaz jo treniram, ampak sem izjema, ki potrjuje pravilo. Je pa šport tako kot pri hodečih precejšnji finančni zalogaj. Različni športni pripomočki so kar dragi in marsikdo potem trenira tisto, kar mu je dosegljivo. Sam sem imel srečo, da smo v okviru društva paraplegikov zbirali donacije za košarkarske vozičke. So pa narejeni po meri, zato mi ga ne ukradite, ker ga ne boste mogli prodati.

"Invalidi nimajo spolnega življenja"

"Osebno mi je zelo zanimivo, kako je to drugim zanimivo." Kot prvo ne poznam nikogar, ki bi mu spolni organi pri invalidnosti odpadli. Kot drugo pa ne vidim razloga zakaj invalidne osebe nebi mogle imeti spolnih odnosov. Tukaj je odgovor na vaše vprašanje spolne odnose imamo lahko.

"Invalidi ne morejo imeti otrok"

Mogoče je imeti otroke. Nekateri pari morajo na umetno oploditev ne vsi, poznam pa tudi nekaj parov, ki imajo otroke in sta oba na vozičku. Tako da to je spet stereotip, da ne moremo imeti otrok.

"Invalidi nimajo družabnega življenja"

Sem sicer slišal za nekaj takih žalostnih primerov, da so se ljudje nekaj let po poškodbi zadrževali doma. Ampak z vozičkarji, ki sem jih spoznal, smo dejavni tako službeno kot tudi z vidika zabave." Mogoče "žuramo" še celo več kot hodeča populacija. "Si pa ne predstavljam, da bi bil mrtvo pijan in bi prišel domov, da bi šel v posteljo. To bi bilo predvsem breme za koga drugega in tega sam ne bi hotel."

"Invalidu je težko najti primerno stranišče"

Stranišča predstavljajo pogosto težavo. Daleč od tega, da bi imeli vsi lokali dovolj velika stranišča. Saj so nekatera javna stranišča prilagojena invalidom, ampak v praksi je iskanje stranišča kar težava. Potem se pač znajdeš, kakor se lahko, denimo greš nekam v naravo ali pa se zapelješ do primernega javnega stranišča.

"Invalidi so omejeni na javni prevoz, če je ta dostopen"

Verjetno veliko ljudi ne ve, da nas večina vozi svoj avtomobil. Tudi za tetraplegike obstajajo določene rešitve za vožnjo avtomobila. Dejansko imaš eno ročko za pospešek in zaviranje in je zelo preprosto. Veliko ljudi je odvisno tudi od prilagojenosti javnega prevoza. A tudi odsotnost prilagojenega prevoza ne more biti izgovor, da ostaneš doma. Tudi letenje z letalom ni nobena posebnost. Ob nakupu vozovnice preprosto označiš, da potrebuješ asistenco, tam te pričakajo s posebnim ozkim vozičkom in te pripeljejo na letalo.