ŽELIM POKAZATI, KAJ VSE ZMOREJO INVALIDI! 😁♿️👌💪❤️

Odločil sem se, da bom moj prvi članek in intervju pretvoril v BLOG zgodbo za vse tiste, ki niste uspeli prebrati ali poslušati. Upam, da vam bo všeč!

Hvala novinarki Mateja Brežan, ki je opazila moje bloge/vloge ter me kontaktirala za članek in intervju! Hvaležen do neba!

Kot ste me že spoznali sem 23-letni Elvis Mihalič s Hrpelj, ki sem se rodil z odprto hrbtenico. Za mano so že številni operativni posegi, moje noge so kolesa na invalidskem vozičku.

Kakšno je moje življenje?

Tako, kot katerokoli drugo, samo malo bolj se je treba potruditi.

Treniral sem košarko, bil tudi v državni reprezentanci, zdaj pa kolesarim.

Trudim se živeti čim bolj samostojno. Skoraj vsak dan obiščem svojo družino v vasici Golac. Sem mladenič, ki že od malega želim postoriti vse sam.

Za domače in prijatelje sem kar Ejo, kot sem že povedal sem se rodil z odprto hrbtenico oziroma spino bifido.

Vedno sta bili ob meni mama Vera in sestra Vesna ter nona in nono. Moje otroštvo so predvsem zaznamovale bolnišnične sobe in številčni operativni posegi.

Spomini na otroštvo me vedno prikličejo na Golac. Ime Golac je domnevno keltskega izvora, pomenil naj bo majhen kraj. Čičarija po desetletjih propadanja ponovno pridobiva na pomenu. Vsa pomembnejša infrastruktura je zgrajena, ljudje so se začeli vračati na domove in urejati domačije. Ponovno so oživeli tudi ljudski običaji. Na Golcu so doma moji starši ter nona in nono.

Pred tremi leti sem na prireditvi Športnik Krasa in Brkinov dobil priznanje za dosežke na področju športa invalidov; tudi za izjemne klubske rezultate v košarki.

Želja, da bi pravzaprav vsem pokazal, kaj zmoremo invalidi, me je pripeljala do odločitve o pisanju spletnega dnevnika.

Kot eni rečejo lej ga invalida je bogi. Ne meni tle ni. Res je, da sem invalid ampak z malo več truda zmorem več kot nekateri hodeč človek.

Dvigalo ki je ob mojem bloku je bilo narejeno samo zame in za mojo uporabo. Naredila ga je Občina Hrpelje - Kozina. Zbiralo se je tudi denar in organizirana je bila tudi nogometna tekma v te namene.

Prej, ko še ni bilo dvigala me je vsa leta nosila mama po stopnicah v drugo nadstropje. Kot mlad fant sem se hotel normalno družiti z vrstniki pred blokom. Mama je umes dela prišla me nesla pred blok in ko sem se nehal igrat je zopet prišla z dela in me nesla nazaj v stanovanje. Za vsa ta trud sem ji najbolj hvaležen in ji nebom mogel nikoli tega povrnit. Ravno tako moji sestri Vesni, ki je vse naredila zame in se res trudila z mano. Tako smo tudi kot družina vspostavili posebno vez med seboj. Veliko sem tudi preživel pri noni in nonotu. Imam jih najrajši.

Jaz bom rekel tako; lažje je če živiš z tem od rojstva kot pa po nesreči. Sem zelo zgovoren zato s sprejetjem v družbo, šolo in družino nisem imel nikoli problema.

Avto? Ja izpit za avto sem delal v Kopru pri avtošoli Ilike, kjer me je imel najboljši inštruktor Milenko Ilić. Delati sem ga moral z svojim avtom, ker ga pa takrat še nisem imel sem si predelan avto sposodil od Ljubljanskih paraplegikov. Zelo zabavno je bilo voziti ker inštruktor ni imel dodatnih pedal in sem moral res pozorno poslušati ter upoštevati inštruktorja.

Od kje črpam energijo ter pozitivo?

Najbolj dobim energijo in pozitivo od družine! Oni mi res od vedno stojijo ob strani ter me spodbujajo pri vsaki odločitvi, če je le ta pametna.

Spodbujajo me pa tudi prijatelji in znanci ter mi stojijo ob strani.

Je pa res da sem tudi sam po naravi zelo energičen in pozitiven.

Ko vidiš da zmoreš je ves trud povrnjen. Tudi če je včasih težko.

O ljubezni sem pa že govoril. Ljubezen sem že imel ter doživel. Upam da jo bom še kdaj in verjamem v to da jo bom. Ker voziček ni ovira. Vsi smo krvavi pod kožo in imamo srce, ki lahko ljubi.

Se spet kmalu oglasim. Ejo - Šumi vas ima rad! 😁💪♿️❤️